Nasilja je v današnji družbi veliko preveč. Mnogi se niti ne zavedajo, da so žrtve nasilja; zato bomo najprej podrobno opredelili pojem nasilje.
Nasilje: – je kršenje pravil varnega in kvalitetnega skupnega bivanja
ljudje smo del ožjih in širših skupnosti, v katerih obstajajo bolj ali manj definirana pravila, katero vedenje je dopustno in katero ne. Kadar je v odnosu prisotno nasilje, se žrtvi bistveno zmanjšata občutek varnosti ter kvaliteta življenja, zaradi česar je oškodovana na vseh življenjskih področjih
– je kršenje človekovih pravic in človekovih osebnih mej
o dobrih medčloveških odnosih lahko govorimo le, kadar vsi vključeni spoštujemo človekove pravice, ki so določene s konvencijami in zakoni. Enako pomembno je spoštovanje osebnih mej posameznic/kov, ko nas oseba na njih opozori. Ne smemo pozabiti, da se naše pravice in meje končajo tam, kjer se začnejo pravice in meje drugih. Vsak človek ima pravico živeti varno, brez nasilja. Prav tako ima vsak človek pravico v okviru družbeno sprejemljivih vedenj s pomočjo nenasilne komunikacije in pravnih sredstev ščititi svoje osebne meje in svoje interese
– je zlorabljanje moči enega v škodo drugega
nasilje je lahko definirano kot način, s katerim si povzročitelj/ica skuša v odnosu zagotoviti moč in nadzor nad žrtvijo in uresničiti svoje interese. Nasilje vedno izhaja iz neravnovesja moči med dvema osebama oziroma skupinama ljudi. Povzročitelj/ica s psihičnim, spolnim, fizičnim, ekonomskim in drugimi oblikami nasilja posega v osebno integriteto žrtve in omejuje njen človeški potencial.
Nasilje razumemo kot zlorabo moči, ki jo oseba z več moči povzroča nad osebo z manj moči. Nasilje je namerno, nadzorovano, razumno ter premišljeno dejanje, ki se po navadi ponavlja. O zlorabi moči govorimo, ko ima ena skupina oziroma oseba že v osnovi več moči nad drugo skupino oziroma osebo zaradi družbenega položaja, starosti, nacionalnosti, fizičnih ali umskih lastnosti in to moč izkorišča v škodo druge osebe. Vsaka zloraba, ne pa tudi uporaba, moči je nasilje.
– nasilje ni konflikt
nasilja ne moremo enačiti s konfliktom. Do konflikta pride, ko imata dve osebi različni, nasprotujoči ali izključujoči se želji. Cilj reševanja konflikta je priti do dogovora, ki je uresničljiv in sprejemljiv za obe osebi, pri čemer mora med osebama obstajati ravnovesje moči. Dobro razrešeni konflikti odnos utrdijo in osvežijo. Po drugi strani pa se z nasiljem zrušijo meje drugega. Povzročitelj vsili potrditev svoje dominacije in podrejenost žrtve.
– največ nasilja se dogaja med osebami, ki se med seboj poznajo
nasilje se najpogosteje dogaja v družinskih oziroma partnerskih odnosih, kjer je v 90% žrtev nasilja ženska. Zaradi tradicionalno določene vloge otroka in tradicionalnih načinov vzgoje se v družbi ohranja tudi nasilje nad otroki
– za nasilje je odgovoren povzročitelj nasilja
za vsako svoje vedenje in tudi za nasilje, ki ga povzročimo, smo odgovorni sami. Nevarno je, če nasilja ne prepoznamo, če ga opravičujemo, minimaliziramo, predvsem pa je nevarno, če se ne odločimo, da bomo spremenili svoje nasilno vedenje
– nasilje daje povzročitelju lažen občutek moči
povzročitelju/ici daje uporaba nasilja lažen občutek pomembnosti in sprejetosti v odnosu, ker žrtev in pogosto tudi opazovalke/ci ravnajo v skladu z njegovimi/njenimi zahtevami. Če povzročitelju uspe z nasiljem dobiti, kar želi, mu to uspe, ker se ga drugi bojijo. Nikakor pa od okolice ne more pričakovati spoštovanja, iskrenosti, zaupanja, prijateljstva, kar si pogosto napačno domišlja. Ko žrtev zbere moč in povzročitelju/ici postavi meje, ko ji uspe ustaviti nasilje, se mora povzročitelj/ica soočiti z občutki krivde, obtožbami, velikimi spremembami v svojem življenju, primanjkljajem pri reševanju konfliktov, komuniciranju in uresničevanju interesov, sankcijami in pogosto tudi z občutkom osamljenosti in nevrednosti
– nasilje v vsakem primeru negativno vpliva na žrtev
žrtev nasilja je oseba, ki jo druga oseba nadzoruje, kaznuje, izolira, zastrašuje. Povzročitelj/ica s svojim vedenjem osebi sporoča, da je manj vredna kot on/a. Ena od posledic nasilja je, da žrtev začne verjeti tem sporočilom. Povzročitelj/ica z nasiljem ruši osebne meje posameznika ali posameznice
– nasilje ima več oblik
večino nasilja se dogaja na besedni ravni in izhaja iz naših predsodkov in stereotipnih prepričanj, zaradi katerih se do ljudi, na katere navezujemo predsodke in stereotipe, vedemo drugače, kot do drugih
a) psihično nasilje so dejanja, ki najpogosteje potekajo na verbalni ravni in negativno vplivajo na samozavest, samopodobo in samozaupanje druge osebe. Sem sodi grobo kritiziranje človekove osebnosti, žaljenje, zmerjanje, poniževanje, ustrahovanje in grožnje z besedami, kričanjem, telesno držo, ustvarjanje negativnih mnenj o osebi na podlagi predsodkov in stereotipov, ignoriranje, molčanje, da bi dosegli svoj cilj, širjenje negativnih govoric o osebi, da bi zmanjšali njen ugled v družbi, izoliranje osebe od ljudi, s katerimi bi želela ohraniti stik ipd.
b) telesno ali fizično nasilje je zloraba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile. Usmerjeno je na človekovo telo ali njegovo življenje. Fizično nasilje je izrazitejša stopnja nasilja v procesu, ki se začne s psihičnim nasiljem. Nekatera dejanja fizičnega nasilje so klofutanje, brcanje, ožiganje kože, udarci z roko ali predmeti, metanje predmetov proti osebi ali v osebo, odrivanje, dotikanje, če človek tega ne želi, zvijanje rok, polivanje s tekočino, neželeno striženje las, omejevanje gibanja, odrekanje ali siljenje s hrano, napadi z orožjem ipd.
c) spolno nasilje so vsa spolna dejanja povezana s spolnostjo, ki jih oseba čuti kot prisilo. O spolnem odnosu govorimo, kadar si osebe želijo spolnosti oziroma aktivnosti povezane s spolnostjo in se zanje odločijo brez fizične, psihične, ekonomske ali druge prisile. V nasprotnem primeru govorimo o nasilju. Spolno nasilje so naslednja dejanja: slačenje, opazovanje, komentiranje in nagovarjanje, ki pri osebi povzroči nelagodje, poljubljanje, otipavanje, siljenje h gledanju pornografskih vsebin, siljenje k masturbiranju, v oralni, analni ali vaginalni spolni odnos, vtikanje predmetov v anus ali nožnico, poniževanje človeka glede njegove spolnosti in podobna dejanja. Spolno nasilje so torej vsa dejanja, povezana s spolnostjo, v katere druga oseba ne pristane oziroma pristane pod prisilo
d) ekonomsko nasilje so vse oblike nadvladovanja oziroma poniževanja žrtve s pomočjo sredstev za preživetje ali odrekanja pravic, povezanih z zaslužkom. Na primer omejevanje pravice do zaposlitve, preprečevanje žrtvi, da razpolaga s svojim ali skupnim denarjem, siljenje druge osebe v finančno odvisnost, zahteva po pokorščini, ker so žrtvina finančna sredstva nižja in podobno.
Pri nasilju je zelo pomembno, da vedno, kadar otrok spregovori o kakršnikoli obliki nasilja, aktivno sodelujemo v pogovoru, kar predvsem pomeni, da smo pozorni na to, kar nam otrok govori. Bistvenega pomena je, da ima otrok pozitivno izkušnjo s pogovorom s prvo zaupno osebo. Otroku vedno verjamemo in poiščemo pomoč. Naloga zaupne osebe ni, da išče dokaze in se na podlagi tega odloči, ali bo ukrepala ali ne. Ukrepati mora že na podlagi suma in informacijo predati strokovnjaku/inji na šoli, organizacijam, ki delajo z otroki, centru za socialno delo ali policijski upravi. Izhodišče pogovora z otrokom mora biti, da je za nasilje odgovoren samo tisti, ki je nasilje povzročil in da je nasilje neupravičeno sredstvo, ne glede na to, kakšno napako je otrok naredil. Poudariti moramo, da za nasilje nikakor ni kriv otrok. Pri pogovoru ostanemo mirni in otroka ne silimo k odgovoru, ampak mu damo čas. Pristop mora biti miren in neposreden. Majhni otroci težko odgovarjajo na posredna vprašanja. Cilj vseh ukrepanj mora biti poskrbeti za otrokovo varnost. Nasilje nad otrokom sami ali s pomočjo drugih organizacij prijavimo na policiji ali centru za socialno delo.
