V tem prelepem jesenskem času smo se učenci 7. razredov odpravili na ekskurzijo v Kozjanski park, ki so ga ustanovili leta 1981. Ta park je od tega leta tudi regijski park ter območje Natura 2000.
Po skupinah smo se povzpeli po hribu do gradu Podsreda. Po poti nam je vodička ob postajah predstavila naravo Kozjanskega parka. Izvedeli smo veliko o različnih živalskih in rastlinskih vrstah.
V Sloveniji naj bi uspevalo okoli 79 vrst in podvrst teh ogroženih orhidej ali kukavičevk. Glede na kraj uspevanja poznamo travniške, gozdne, močvirske, visokogorske orhideje in tudi takšne, ki uspevajo na močvirnatih tleh. Na Kozjanskem naj bi do sedaj našli štiri vrste in podvrste kukavičevk. Največ jih najdemo na termofilnih suhih hribovskih travnikih ter termofilnih gozdnih pobočjih. Največ cvetočih orhidej je mogoče opazovati med koncem aprila in koncem junija. V gozdovih sezona traja še ves julij.
Vodička nam je pokazala eno zelo zanimivo rastlino – bodečo lobodiko, ki je do enega metra visoka zimzelena trajnica z listasto preoblikovanimi poganjki. Njeno steblo je razraslo in grmičaste oblike. Majceni zelenkastobeli cvetovi poganjajo iz sredine navideznih listov. Iz cvetov se razvije bleščeče rdeča jagoda. Zaradi pretiranega nabiranja za zimske šopke je postala redkavrsta in posledično tudi zavarovana.
Pri živalskih vrstah smo vodički prisluhnili o hrošču alpskemu kozličku. Je petnajst do osemintrideset milimetrov dolg predstavnik kozličkov. Tipalnice so pri samicah iste dolžine kot preostalo telo, pri samcih precej daljše. Ima ravne pokrovke modro-sive barve, z različnimi črnimi lisami, vključno z izrazito liso na oprsju. Tipalnice in noge imajo isto obarvanost kot preostali del telesa. Tako obarvanje mu služi kot kamuflaža v njegovem bivališču, bukovih gozdovih Slovenije. Zelo zanimiv podatek je, da se hroščeva ličinka več let razvija pod suhim lubjem dreves. Sekanje dreves je zatorej za njih kar tragično. Zaradi pretiranega odstranjevanja suhega lesa iz gozdov je postal redek – zato je tudi zavarovana vrsta v Sloveniji.
Izvedeli pa smo tudi nekaj zanimivosti o lesni sovi, ki je naša najbolj številčna in poznana sova. Domneva se, da ima najboljši nočni vid med vsemi pticami. Pojavlja se v dveh barvnih različicah – v svetlo sivi in redkejši rdeče rjavo pisani. Poseljuje starejše listnate in mešane gozdove, gozdne robove in polja, pa tudi naselja. V nočnem času lovi miši, voluharje, rovke, polhe, žabe, male ptice pevke, večje žuželke in deževnike. Nasmejali smo se, ko nam je vodička povedala, da je bilo včasih med vaškimi fanti kar sramotno, če nisi znal oponašati njenega oglašanja.
Ko smo prišli do vrha hriba, smo si ogledali grad Podsreda. Zanj naj bi veljalo, da je najbolj grajski med gradovi na Slovenskem. Je eden redkih kulturnih spomenikov romanske dobe, ki je v zadnjih tridesetih letih iz skoraj propadajočega stanja skozi celovito prenovo postal pomemben nosilec dogajanja in celostne ponudbe v tem delu Slovenije. Grad Podsreda živi polno in bogato življenje zlasti v toplejših mesecih, ko se na gradu odvijajo številne prireditve, na katerih se predstavljajo domači in tuji umetniki.
V gradu smo si ogledali podstrešje, na katerem živijo netopirji mali podkovnjaki. To je majhen netopir s širokimi zašiljenimi uhlji, ki v mirovanju značilno visi s stropa. Je počasen, vendar spreten letalec, ki se prehranjuje pretežno v gozdovih, na poti do prehranjevališč pa večinoma leti le par metrov nad tlemi. Zanimivost je, da je bil v Sloveniji najden tretji najstarejši poznan mali podkovnjak na svetu, ki je bil star vsaj 22 let. Drugače te živali povprečno živijo 4 do 5 let.
Po lepo preživetem dnevu smo se polni novih znanj vrnili v šolo.
Viri podatkov: https://kozjanski-park.si/, Wikipedia
Zapisala: Ajda Čakš, 7. A
