V soboto, 8. junija 2024, je bila v organizaciji TKD Lemberg in OŠ Šmarje pri Jelšah ter ob podpori Občine Šmarje pri Jelšah organizirana prireditev pod lemberškimi lipami, s katero smo slovesno obeležili 70-letnico prve izdaje Šaljivih zgodb o Lemberžanih na najlepši mogoči način. Turistično-kulturno društvo Lemberg je namreč poskrbelo za drugo izdajo omenjenih šaljivk, ki se je pripravljala nekaj let, odkar smo na šoli spoznali, da so te šaljivke odlično branje za sedmošolce v okviru kulturnega dne, ki ga vsako leto organiziramo konec septembra in učencem predstavimo del lokalne kulturne dediščine, ki vključujejo poleg zgodovine tudi tradicionalna znanja, spretnosti in veščine, ki počasi iz našega okolja izginjajo.
Naš nekajletni trud pri prenašanju lokalne dediščine so opazili vsi, ki ta projekt podpirajo: ravnatelj Mitja Šket, župan Občine Šmarje pri Jelšah Matija Čakš, ZTŠM Šmarje pri Jelšah pa tudi dr. Katarina Šrimpf Vendramin, antropologinja in raziskovalka SAZU na Inštitutu za slovensko narodopisje, ki je dodala šaljivkam predgovor. Vsem navzočim na prireditvi pa na srce položila dejstva, zakaj je lemberške zgodbe pomembno in vredno ohranjati in prenašati na mlajše generacije.
»Dediščina se ohranja tako dolgo, dokler ima nek smisel. In očitno imajo te zgodbe še danes neko funkcijo, neko nalogo in se zato še ohranjajo,« je navzočim na slovesnosti pojasnila svoj pogled na zgodbe dr. Katarina Šrimpf Vendramin, ki je dodala svoj predgovor. »Te zgodbe potrebujejo okoliški prebivalci kot neke vrste ogledalo, da si ustvarijo identitete in primerjajo z drugimi …« nadaljuje doktorica in pojasni, da se v njih ljudje iščejo oziroma se prepričujejo, da sami pa takšni le niso kot Lemberžani. Torej se poistovetijo oziroma se nočejo poistovetiti z liki iz zgodb, ker se skozi ravnanja Lemberžanov v šaljivih zgodbah kaže njihova omejenost oziroma njihova – zdravemu razumu – nerazumljena dejanja. Le-ta pa ravno zaradi nepričakovanega vzbujajo posmeh in norčevanje zaradi zavisti, ker so dobro živeli od trških sejmov.
Dr. Šrimpf Vendramin je izrazila veselje, da učenci šaljivke prebirajo v šoli in doma, se o njih pogovarjajo, da se zgodbe tako ohranjajo in krožijo med ljudmi.
Mi pa dodajamo, dokler bo tako, zgodbe zagotovo ne bodo končale v kakšni zaprašeni skrinji ali nekje na podstrešju, v predalu … Zato je tako pomembna ta 2. izdaja šaljivk po 70-ih letih. Sicer »drobna« knjižica, ki pa ima pravo težo v slovstvenem in folklornem smislu.
In naj zaključimo z besedami predsednice TKD Lemberg Slavice Lorenčak, ki je poudarila, da so ravno otroci – učenci tisti, ki so varuhi naše dediščine, s pomočjo katere oblikujejo svojo lokalno identiteto in občutek pripadnosti nekemu kraju oziroma občini. In ni mogla skriti ponosa in veselja ob ponovnem izidu šaljivk, ki so gotovo zagotovilo, da Lemberg s svojo vsebino in sporočilnostjo ne bo šel v pozabo.
Mi pa šaljivo dodamo: Lemberžani pa le nismo!
