Če imajo mladi vsaj malo posluha za čebele, je treba zanimanje nadgrajevati z znanjem
Intervju s čebelarjem Silvom Vizjakom
Učenci izbirnega predmeta čebelarstvo smo obiskali kmetijo Vizjak v Zadržah pri Šmarju. V predstavitvi na spletu je zapisano, da na kmetiji gospodari že četrta generacija. Izdelki, ki jih prodajajo, se ponašajo kot naravni in pridelani na tradicionalni način. Tako kot včasih … Lahko bi rekli, da je pridelava na kmetiji trajnostno naravnana. G. Silvo Vizjak nam je z veseljem odgovoril na nekaj vprašanj.
Nam, prosim, poveste, kaj pridelujete na vaši kmetiji.
Pridelujemo zelenjavo, predvsem papriko, paradižnik in več vrst čilija. Te v glavnem predelujemo v čili omake, vključujemo pa jih tudi v med. Najbolj znani smo po čili omakah, čili vinu, čili pivu in barbecue omakah. Poleg pridelave zelenjave je primarna dejavnost pri nas še čebelarstvo in pridelava medu. Sicer pa se na naši kmetiji s čiliji ukvarjamo dosti dlje časa kot s čebelarstvom.
S čebelarstvom se v družini ukvarjate že 25 let. Menda se je vaš sin Matic navdušil nad čebelarjenjem pri stricu in ob obiskovanju čebelarskega krožka v OŠ Šmarje. Kaj menite, ali je pomembno, da se že otroci srečajo s čebelarskimi opravili v otroštvu?
Vsekakor je Matic presenetil vse nas in nas preseneča še danes. Kot osnovnošolec se je vključil v čebelarski krožek pod vodstvom profesorja Iva Simoniča, ki je imel ogromno znanja o čebelarstvu. Ko je prišel domov, je odločno povedal, da bo čebelar. Začel sem iskati možnosti, kako bomo prišli do čebel. Za začetek sva kupila dve družini in dva panja. To je bilo nekje leta 1997/98. Če imajo mladi vsaj malo posluha za dobrobit čebel in drugih opraševalcev, kot so čmrlji, ose, določene muhe in drugi insekti, je dobro zanimanje nadgrajevati z znanjem. Dobro je opraviti tečaj čebelarstva, prav tako ne gre brez mentorja. Najboljši je nevtralni mentor in seveda tudi domači. To je pogoj za uspešno čebelarjenje, ki bo trajalo dlje kot samo leto ali dve.
Za koliko panjev danes skrbite na vaši kmetiji?
Trenutno skrbimo za 65 čebeljih družin in vse so v dobri kondiciji. Deževno in hladno vreme za čebele ni ugodno, saj še zase nimajo dovolj hrane. Čebelar mora dobro skrbeti zanje, to pomeni, da jih pregleduje in spremlja, kako delajo, ali imajo dovolj hrane, so v pomanjkanju … Na vreme ne moremo vplivati, lahko pa na počutje čebel in čebelje družine.
Ali imate pri oskrbi toliko panjev kakšne težave?
Ja, z obsegom dela, saj ga je ogromno. Od februarja, ko se sezona začne, pa do sredine avgusta je treba ves čas skrbeti za čebele, npr. pripravljati satje in panje, jih krmiti v brezpašnem obdobju. Tudi v slabem vremenu bi jih morali krmiti, vendar tega med pašno sezono ne delamo. Krmimo jih samo spomladi in jeseni, da preživijo oz. dajo nekaj pridelka od sebe.
Kaj je pri čebelarstvu najzahtevnejše?
Nekatere stvari so bolj zahtevne, druge manj. Nekateri čebelarji imajo velike probleme s prilagoditvijo na sistem dela, saj je treba za čebele skrbeti 24 ur na dan. Ne smeš jih prepusti same sebi, temveč jih je treba ves čas spremljati, npr. da ne rojijo, da se nekontrolirano množijo. Vedno več je tudi bolezni in škodljivcev, tudi strupov v naravi. V našem okolju na srečo ni nekih večjih katastrof, ki bi povzročile »padec« čebel. Tukaj kmetje še pametno ravnajo s fitofarmacevtskimi sredstvi, drugje so s tem že večji problemi. Sicer pa je najtežje v čebelji družini prepoznati, kaj se z njo dogaja, kaj je narobe s čebelami. Potrebnega je veliko znanja, da se znaš v določenem trenutku pravilno odzvati in se odločiti za pravi poseg. Dostikrat še znanje ne pomaga, ampak zgolj sreča.
Kaj je težje na kmetiji: pridelava izdelkov ali prodaja le-teh?
Oboje je zahtevno. Lahko pripraviš dober izdelek, a če ga potem ne znaš ali ne moreš prodati, nastane težava. Tudi med pridelavo pride do težav, kot je npr. pozeba. Ponavadi si vse v eni osebi, pridelovalec in prodajalec. Žal v Sloveniji ni neke institucije, ki bi nam pomagala pri trženju.
Zasledili smo, da poleg klasičnih čebeljih pridelkov (medu, propolisa, cvetnega prahu) prodajate še kremne namaze številnih zanimivih okusov. Po katerih čebeljih pridelkih kupci najraje posegajo? Imajo raje klasične okuse ali namaze iz medu z dodatki?
Kremni med je zgodba zase. Mislim, da smo bili prvi v Sloveniji, ki smo se začel ukvarjati s tem. Ljudje še vedno najpogosteje posegajo po klasičnem medu, npr. akacijevem, kostanjevem, cvetličnem in gozdnem. Kar pa se tiče trženja medu z okusom, so vsi približno enako zastopani. Mogoče malo bolj izstopa kremni med z dodatkom cimeta in ingverja. Ta okusa sta ljudem malo bolj poznana, zato radi posegajo po njiju.
Vaša kmetija je zelo podjetna. Sina Matica so pred leti razglasili za inovativnega mladega kmeta. Kako si je prislužil ta laskavi naziv?
To je bilo leta 2017. Tudi za nas je bilo presenečenje. Kmetijsko pospeševalna služba ga je kandidirala. Uvrstil se je v ožji izbor in na koncu med 12 finalisti osvojil lovoriko najinovativnejšega mladega kmeta Slovenije. Na prestižni prireditvi v Cankarjevem domu v Ljubljani mu je nagrado podelili takratni predsednik Borut Pahor. Matic si je priznanje zaslužil. Še danes poudarja, da je treba malega kmeta povzdigniti in mu pomagati tudi s subvencijami, a država za to nima posluha. Še vedno spodbujajo samo velike kmete, ki pridelujejo krmo, travinje in koruzo, kar pa ni za ljudi. V tem ni bodočnosti za Slovenijo. Na naši kmetiji, veliki le 2 ha, smo samooskrbni za veliko stvari. A žal male kmetije propadajo, saj se konec meseca izdatki in prejemki ne izidejo, finančne podpore pa ne dobijo.
Kaj svetujete mladim čebelarjem, kot smo mi?
Pogumno naprej. Če imate zanos, morda neko izkušnjo ali pa mentorja, če imate doma čebele ali se o njih učite samo v šoli, je to že dober začetek. Samo obupati ne smeš, pa postaneš čebelar. Treba je imeti voljo, ne pa strahu pred čebelami, čeprav pičijo. Če ne bi pikale, bi jih imeli pri marsikateri hiši. Ne moreš pa biti čebelar, če si alergičen na čebelji pik. Sicer pa veselje, vztrajnost, čim več izobraževanja in pogumno naprej. Tudi izkušeni čebelarji naletimo na dileme, a takrat ne smemo obupati.
G. Silvu Vizjaku se zahvaljujemo, da nas je sprejel na svoji kmetiji in si vzel čas za pogovor z nami. V zahvalo smo mu podarili setvene trakove s semeni medonosnih rastlin, ki bodo čez nekaj časa z barvitimi cvetovi privabljale čebele.
Spraševala: Lejla Čakš, 7. a
Fotografije: Brin Grmek Gobec, 7. c
