Od ponedeljka, 23. 9., do srede, 25. 9., smo imeli vsi 7. razredi kulturni dan v Lembergu, kjer smo spoznavali lokalno kulturno dediščino.
V Lemberg smo se odpeljali z avtobusom. Tam smo imeli štiri delavnice. Prva je bila lončarska, v kateri smo se lahko preizkusili v izdelovanju posodic iz gline na vreteno. Pri tem nam je pomagala prava lončarka ga. Živa Zupanc Buser s Ponikve. Izvedeli smo, da moramo glino vedno najprej dobro pregnesti, preden jo začnemo oblikovati. Kmalu smo tudi ugotovili, da je pri tem delu potrebno potrpljenje in natančnost.
Sledila delavnica srednjeveškega pisanja. Pisali smo s peresom in ugotovili, da ni tako lahko. Na list papirja smo napisali domov sporočilo o tem, kako je v Lembergu, nato pa ta list zložili in prepogibali tako, da je nastalo pisemce. Nanj smo pripisali domač naslov, prilepili znamko. Nato pa nam je gospa Saša, ki je bila z nami, stopila svečko voska, da so pritekle kapljice na pismo, v katerega smo naredili pečat.
Tretja delavnica je bila viteška, predstavil se je pravi vitez najemnik Celjskih grofov. Predstavil nam je življenje viteza in viteški oklep ter njegovo orožje. Rekel je, da njegova viteška oprema tehta okoli 30 kg. Na koncu pa smo se še lahko sami preizkusili, kako dobro se znamo boriti s pravimi železnimi meči.
Ker pa so se vse delavnice odvijale v stari lemberški šoli, smo se za zadnjo delavnico odpravili malo na zrak in se sprehodili do mestne hiše oz. do rotovža. Najprej smo si ogledali zunanji del muzeja na Rotovžu, kjer je nad vhodom pritrjena roka pravice, ob steni hiše pa stoji sramotilni steber oz. pranger. Gospod Miha Lorenčak, ki je bil naš vodič, je povedal, da so na sramotilni steber dali tistega, ki je naredil kaj narobe. Tako so lahko ljudje metali v tistega človeka paradižnike. Potem smo se odpravili v notranjost muzeja. Ko smo vstopili skozi vrata, smo najprej zagledali ječo. Odšli smo v naslednji prostor, kjer smo opazili lončarske izdelke in kovaško orodje. V zgornjih sobah pa so bile po stenah obešene slike znanih oseb v Lembergu. V stekleni omarici je bila tudi knjiga s Šaljivimi zgodbami o Lemberžanih, ki smo jih prebirali v šoli za domače branje.
Na eni od sten je bila tabla, na kateri je pisalo: »IVAN MERNIK, trgovina z mešanim blagom«. Na steni pa smo vsi opazili lemberški grb, rdeče barve z ovčko, ki ima na glavi krono.
Ko smo izstopili iz Rotovža, smo se ozrli na cerkvico sv. Pankracija, ki je na vrhu hribčka. Izvedeli smo, da sta bila v tisti cerkvici pokopana dva lemberška gospoda, za cerkvico pa eden od lemberških gradov.
Na koncu tega dne pa smo se še posladkali z medenjaki in jerpicami, ki so jih spekle sošolke v kulinarični delavnici z gospo Slavico Lorenčak.
Bilo je res lepo in nepozabno doživetje.
Nika Marš, 7. c
