»Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga!«
Nekoč je živel dedek z imenom Miro. Bil je prijazen, moder, pošten in hvaležen mož. A imel je veliko skrivnost, za katero ni vedel nihče … Ko je imel dvajset let, se je po grozljivem, a poučnem dogodku iz preteklosti odločil spremeniti sedanjost in zasnovati dobro prihodnost vseh ljudi. Na velikem razpotju se je odločil, da bo postavil restavracijo. A ne navadno restavracijo, vendar prav zares čisto posebno restavracijo. V njej bi ozaveščal ljudi o ogromnih količinah zavržene hrane in jih spodbujal k temu, da bi hrano cenili, jo spoštovali in še druge ljudi osveščali o vrednosti in pomenu hrane.
Miro je imel vnuka Marka. To je bil dvanajstletni fant, ki je bil čisto nasprotje od dedka. Mark je bil član bogate družine, ki je živela v velikem razkošju. To obilje, ki ga je imel, pa ga je tako zaslepilo, da se mu je zdela vsaka stvar samoumevna. Do hrane ni kazal niti malo spoštovanja in hvaležnosti. Vsakodnevno si je v velik krožnik nalagal kupe hrane, ki jih potem ni pojedel in jih je nesramno zavrgel. Ta nespoštljiv in nesramen Markov odnos do hrane pa je opazil tudi Miro, zato se je odločil, da ga prijazno nagovori, poduči in mu pove zgodbo o dečku, ki je imel do hrane prav takšen odnos kot Mark. In nato je začel skrivnostno pripovedovati:« Za devetimi gorami in za devetimi vodami je nekoč v ogromni in razkošni hiši živel bogat deček. Imel je vse, kar je potreboval, in tudi tega, česar ni. Prav zaradi tega pa se mu je vse zdelo samoumevno in nepomembno. Do ničesar ni kazal spoštovanja in se do vsega obnašal zaničljivo. Tudi do hrane … Vedno znova in znova je zavračal ogromno hrane, poleg vsega pa se niti zavedal ni velike napake, ki jo je delal. Nekega dne pa se je v sosednji državi nenadoma začela grozljiva in krvava vojna. Od vsega slabega je bilo najbolj žalostno to, da so nastradali le nedolžni ljudje. V enem dnevu se jim je življenje popolnoma spremenilo. Nekateri državljani so izgubili čisto vse in praznih rok bežali iz lastnih domov. Ko je deček videl novice o vojni na poročilih, se je globoko zamislil in bridko zajokal. Pomislil je na ljudi, ki lačni iščejo mirna prenočišča. Po ogledu grozljivih novic se je trdno odločil, da jim pomaga. Spomnil se je na vso zavrženo hrano ter na vse lačne in nedolžne duše, ki bi jih lahko nahranil in jim omogočil življenje, kot ga potrebujejo. Naslednji dan je organizacijam, ki skrbijo za pribežnike, podaril kup zdrave in sveže hrane, ki jo je v trgovini sam skrbno izbral. Ni pa jih pozabil tudi opozoriti o pomenu hrane, ki ga je tudi sam šele takrat spoznal. Ker pa mu je bilo res zelo žal za vsak kos hrane, ki ga je v preteklosti zavrgel, se je odločil, da bo svojo prihodnost posvetil ozaveščanju ljudi o prevelikih količinah zavržene hrane in jih poskušal naučiti spoštljivega odnosa do hrane. Da bi uresničil svojo veliko željo, je postavil restavracijo, katere moto je bil: »Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga!« V njej je uresničeval sanje in lepšal prihodnost vseh ljudi.«
Mark je bil, nevede, da je dedkova zgodba, v kateri je v resnici glavna književna oseba kar sam Miro, resnična, nad pripovedjo več kot le navdušen. V zgodbi se je obupan prepoznal tudi sam, zato je trdno sklenil, da bo hrano cenil in spoštoval in si prizadeval, da bo v prihodnosti podoben dečku iz zgodbe.
Naenkrat pa ves skrivnosten dedek Miro iz skrivnega predala potegne ključ in ga ponudi Marku. Vsemu zmedenemu vnuku dedek razloži, da je to ključ restavracije, ki jo je deček v zgodbi zgradil in v njej uresničeval svojo veliko željo, in mu povedal, da je restavracija sedaj lahko njegova. Presrečen Mark močno objame dedka in se mu srčno zahvali, nato pa ga dedek pelje do te skrivnosti polne restavracije. Ves očaran Mark ponovno odpre restavracijo in nadaljuje poslanstvo, ki ga je začel njegov dedek. Skupaj izpolnita sanje in v svet vneseta upanje do spoštljivosti hrane in zmanjšujeta količine zavržene hrane.
Zapisala: Kaja Žnidarec, 7.c
Ilustracije: Lucija Krklec in Lara Šturbej, 7.c
Mentorica: Mateja Voh
