Kulturi smo se poklonili s šolsko proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku. Rdečo nit sta pletla odlična Anže Šturbej v vlogi Kekca in Neva Pinoza v vlogi Mojce. Poleg izjemne igre sta nas prevzela tudi z odličnim petjem: Neva z občuteno odpeto Mojčino pesmijo, Anže pa z živahno in optimistično Kekčevo pesmijo.
Tudi drugi nastopajoči so pridali svoj košček, da se je mozaik sestavil v prijetno kulturno doživetje: folklorna skupina z učiteljico Katjo, mladinski pevski zbor z učiteljico Marto, solistke Anastazija, Mila, Tanja in Tjaša, instrumentalisti Žan, Zoja, Tobija, Matevž in Gal, plesalki plesne šole Zvončica z učiteljico Niko ter plesna skupina z učiteljico Brigito. Pika na i je bila še scena: prelepe gore, velika knjiga Kekčeve ukane in napis, ki so nastajali pod vodstvom učitelja Jožeta. Ne smemo pa pozabiti na tehnično podporo računalnikarja Ilije in hišnika Petra, ostalih hišnikov ter čistilke.
Težko bi lepše povedali, kaj je kultura, kot je to občuteno strnila devetošolka Kaja Žnidarec: »Brezskrbno otroštvo je zaščitni oklep pred vsako skrbjo, kakršnokoli težavo in vsakršnim neuspehom. Kot rosna bitja s tako neomejenim umom in vztrajno voljo so naše sanje visoke kakor najbolj oddaljena zvezda. In vero v uresničitev še tako velikih sanj nam daje najlepša pravljica domišljije. Z odraščanjem pa zapuščamo brezskrbno otroštvo in izgubljamo vero v moč domišljije. Takrat se most visokih sanj poruši in naša volja do velikih sanj izgine. Že misel o uresničitvi težko želečih sanj se zdi tako daleč, da si niti ne dovolimo upati. A nekdo je nekega dne odkril kulturo. In od takrat sanje in uspeh loči le volja. Kultura izhaja iz latinske besede cultura, izpeljane iz colere, kar pomeni »gojiti«. Kulturo namreč sestavlja družba, ki goji korenine upanja in s sodelovanjem sledi in lovi svoje sanje. S kulturo dobimo voljo in volja je ta, ki nas popelje do uspeha. In tisti , ki s kulturo dobi vero v pravljico, ustvari čudeže. Edina pot do ohranjanje kulture je namreč ta, da jo ustvarimo.«
Osrednja gostja letošnje prireditve Lucija Čakš, pisateljica, novinarka in urednica, nas je popeljala v svet literarnega ustvarjanja. V sproščenem pogovoru z devetošolko Zalo nam je povedala, kako sta nastajala njena mladinska romana za fante Potem pa Svizci zavijejo … in Potem pa Svizci nasankajo …, zakaj se je odločila pisati ravno o skavtih, nasmejali pa smo se tudi nekaterim prigodam, o katerih lahko beremo v njenih knjigah.
In kaj pisateljica odgovarja na vprašanje, kako bi mlade nagovorila, da sploh posežejo po knjigah?
V njihovi družini ima kultura posebno mesto. O tem so spregovorili njeni otroci, ki razmišljajo takole:
»Pri nas kultura pomeni predvsem branje knjig. Vsak večer se zberemo ob kaminu in preberemo zgodbo. Vedno imamo na polici knjigo, ki jo trenutno skupaj beremo. Tudi otroci imamo svoje knjižne police in na njih veliko knjig, ki jih beremo vsak dan. Obiščemo pa tudi knjižnico, našo šolsko in knjižnico Šmarje pri Jelšah.« (Ajda, 6. a)
»Kultura pri nas zaživi tudi v obliki glasbe. Vsak od nas igra kakšen inštrument. Od časa do časa pa zaigramo tudi skupaj.« (Samo, 4. c)
»Starša nas vedno opozarjata na pomembnost pozdravljanja ljudi. Kultura je, da ljudem, ki jih srečaš, zaželiš dober dan. Opozarjata nas, da je v šoli pomembno tudi pozdravljanje čistilk, ki jih nekateri skoraj ne opazijo. Tudi one namreč opravljajo pomembno delo.« (Anastazija, 2. c)
Koordinatorica Kulturne šole Mateja Voh je predstavila kriterije za naj kulturnika šole: ima srčno veselje do kulture, se z njo več let ukvarja in sodeluje pri kulturnih dejavnostih šole ter je s sodelovanjem, odnosom in svojim vedenjem zgled svojim sošolcem in prijateljem. Slovesno je razglasila imena letošnjih naj kulturnic OŠ Šmarje pri Jelšah. To so postale: Kaja Žnidarec, Zala Dobnik in Eva Lina Hanžekovič, ki so priznanja slovesno prejele iz rok naše gostje Lucije Čakš.
Zahvaljujemo se vsem sodelujočim. Prisluhnili smo drug drugemu in (so)ustvarjali. Le SKUPAJ zmoremo! Hvala iz srca!
Učiteljice Monika, Mateja in Marjeta
