Zdaj pa jaz, zdaj pa jaz posadim drevo,
ki bo raslo visoko v nebo, v nebo, v nebo. (Marjetka Vovk)
12. aprila smo prijeli motike, lopate in sadike akacije, dveh divjih kostanjev ter se veselo odpravili na šolsko dvorišče in ga obogatili z novim življenjem, ki bo raslo in cvetelo skupaj z nami. Ker dve drevesi, ki smo ju posadili že lansko šolsko leto, nista kazali znakov življenja, smo letos dali priložnost drugima dvema. Potrudili se bomo, da bodo novo posajena drevesa dobila zadostno mero vode in naše ljubezni.
